»Na neki osrednji točki galerije, kjer lahko z enim samim pogledom zajamemo razstavljena dela kot celoto, naletimo na nekatere znane trenutke, ki jih ohranjamo v spominu. Pokrajine, ki počasi tonejo proti obzorju, se nam zdijo intimne in domače, zato njihov videz v nas ustvarja občutek udobja in nečesa domačega, nekaj, kar bi v Freudovi teoriji označili kot 'Heimlich'. Morda je prav tisti trenutek, tisti 'naš izraz', ki ga je Ljubo Babić iskal v krajini Hrvaškega Zagorja in Dalmacije. A to seveda ni koncept Kleindienstovega slikarstva, ki slikam velikega formata v razstavnih postavitvah vedno dodaja tudi male formate, kjer so vizualizacije zgodb še bolj zgoščene in nas kot take pritegnejo z nekim magnetizmom.«